Sedem navad, ki uničujejo odnose (in sedem navad, ki odnose krepijo)

Sedem navad, ki uničujejo odnose

Živimo v družbi, ki jo dr. William Glasser (avtor teorije izbire, ki je osnova za ta prispevek) imenuje družba zunanjega nadzora. Skozi odraščanje slej ko prej ugotovimo, kaj je dobro za nas. V nekem trenutku pa naredimo prestop in si rečemo: vem, kaj je prav zame, vem pa tudi, kaj je najbolje za druge, še posebej za moje bližnje. S tem naredimo prestop v nadziranje ravnanja drugih, posledica takega ravnanja pa je nesrečnost in odtujenost.

Odnose najlažje in najhitreje uničujemo s pomočjo navad, s katerimi skušamo ljudi nadzirati, da bi počeli tisto, za kar mi menimo, da je prav. Tak pristop vodi k odmerjanju moči. Učitelj ga lahko uporabi pri učencih, ravnatelj pri učitelju in tako dalje.

Običajno zunanji nadzor uporabi tisti, ki ima več moči. Če je moč približno enako porazdeljena, ga lahko uporabita obe strani, npr. starš in mladostnik. Obe strani skušata pridobiti čim več moči brez popuščanja, njun odnos pa je vse slabši. Na koncu je povsem nepomembno, kdo zmaga, saj bosta oba nesrečna.

Med sedem najpogostejših navad, s katerimi skušamo ljudi nadzorovati, sodijo:

• grajanje,

• obtoževanje,

• pritoževanje,

• sitnarjenje,

• grožnje,

• kaznovanje,

• podkupovanje ljudi.

Najbolj uničevalno je verjetno grajanje, ko pri drugih vedno poudarjamo napake, ne glede na to, kaj so naredili in koliko uspešni so bili. Prikriti namen grajanja je lahko manipuliranje s temi ljudmi, saj se lahko začnejo truditi, da bi nam ustregli. To naredijo zato, ker nas imajo radi in ne želijo prekiniti odnosa. Odnos pa bo trpel in bo čez čas uničen.

Najbolj prikrita oblika zunanjega nadzora je verjetno podkupovanje. Starši in učitelji se podkupovanja lahko poslužimo, da bi otroka oz. učenca pripravili do dela, ki ga sicer noče opraviti. Otroku obljubimo, da bo nekaj dobil ali da bomo nekaj naredili zanj. Čez čas noče delati ničesar, če ne dobi "nagrade". Primer je, ko otrok noče delati domačih nalog, če vsaj en starš ne sedi ob njem in mu pomaga. Problematika se stopnjuje, če starš zapovrh dela naloge namesto otroka.

Razrešimo še vprašanje, kaj je kaznovanje. Če otroka (partnerja, sodelavca ...) vnaprej seznanimo, kaj štejemo za neustrezno ravnanje in kakšne bodo posledice takšnega ravnanja, potem ne gre za kaznovanje. Če nekdo navkljub opozorilu ravna na nesprejemljiv oz. nedogovorjen način, potem zgolj sprejme posledice takega ravnanja. Kaznovanje pomeni, da posledice niso znane vnaprej, morda ni določeno niti, kaj je nesprejemljivo. Tisti, ki ima moč, posledice določa glede na trenutno razpoloženje in pomen, ki ga ima zanj tisti, ki ga kaznuje. Tako lahko učitelj nekega učenca kaznuje, drugega pa za isto ravnanje ne. Učenci ne vedo, kaj je prav in kaj narobe.

Sedem navad, ki krepijo odnose

Vprašanje je, kaj storiti, kadar nas otrok (partner, sodelavec, nadrejeni ...) ne "uboga". Zmotno je mišljenje, da ne moremo storiti ničesar.

Med najpomembnejše navade, s katerimi okrepimo odnos, sodijo:

• skrbnost,

• zaupanje,

• poslušanje,

• podpiranje,

• prispevanje,

• prijateljstvo,

• spodbujanje.

Razmislite, kako ravnate v odnosu z dolgoletnimi prijatelji. Prepričan sem, da se trudite izogibati uničevalnim navadam, namesto njih pa raje uporabljate navade, ki odnos krepijo. Če to zmorete s prijatelji, potem lahko podobno ravnate tudi z ostalimi osebami, tudi z "nemogočimi".

Kadar učenci ne opravijo obveznosti, se potrudim, da jih ne grajam in da se ne pritožujem (v sedmih letih poučevanja nisem nikogar kazensko vprašal za oceno). Namesto tega jim povem, da jim zaupam, da bodo do naslednjega roka naredili dogovorjeno. Seveda me lahko prepričajo v nasprotno. Običajno potem naredijo vsi.

Podobno ravnam tudi, kadar se jim snov ali naloge zdijo zelo težke. Razložim jim, da sem naloge prilagodil njihovim sposobnostim (seveda moram poskrbeti, da to drži). Verjamem, da jih bodo zmogli rešiti. Ko jih bodo, se bodo zavedli, česa so sposobni. Uspeh bo njihov.

Če želimo uničevalne navade nadomestiti s takimi, ki odnos krepijo, moramo najprej sprejeti, da ne vemo, kaj je najbolje za druge. Če smo pošteni do sebe, si bomo priznali, da pogosto ne vemo niti tega, kaj je najbolje za nas. Če si priznamo, da smo občasno nemočni, bomo lažje sodelovali z drugimi. Potreba po nadzoru drugih namreč pogosto izvira iz zanikanja lastne nemoči in posledični potrebi po ustvarjanju iluzije (vse)mogočnosti.

Vsemogočni "bog" je lahko zgolj eden. Če se pojavi še kakšen, se med njima nujno razvije spopad. Tisti, ki si spopadov ne želijo, se lahko skušajo podrediti, vendar bodo slej ko prej postali nesrečni, saj potlačujejo svoje potrebe in želje.